Oksidacija vina je v večini primerov nezaželjen proces, ki se lahko odvija celo leto, pogosto ga srečujemo po končanem alkoholnem vrenju, pa tudi poleti, ko temperatura v naših kleteh poraste, kletarjenje pa radi zaradi aktivnosti, ki jih posvečamo vinogradu, zanemarimo. Vina lahko oksidirajo celo v steklenici, če je prostega žvepla premalo ali če je  nepravilno skladiščeno (visoka temperatura, svetloba).

V grobem rečeno, gre pri oksidaciji za reakcijo vina in zraka, lahko pa se zgodi celo takrat, ko je v naši posodi dostop zraka preprečen. Pod vplivom kisika alkohol oksidira v acetaldehid, spojino značilnega vonja (kot "načeto" jabolko, ki je že nekaj časa izpostavljeno zraku). Obstajajo pa tudi hujši primeri oksidacije vina. Neželjene bakterije, ki so lahko v vinu, acetaldehid oksidirajo v ocetno kislino. Že Louis Pasteur je spoznal, kakšen je vpliv zraka na različne degradacije vina in organizmov. Stoletja se za zaščito pred oksidacijo uporablja žveplo, oz. žveplov dioksid, ki mora biti v prosti, t.j. nevezani obliki.

Nekontrolirana oksidacija, ki jo v naših vinih pogosto srečujemo tudi na društvenih ocenjevanjih, je resnično nezanemarljiv problem. Vpliva na barvo, vonj in okus vina, čez čas se kakovost takšnega vina zelo zniža, oksidirano vino ni primerno za promet! Izgubi svežino in buketne snovi, postane topo, ubito, pojavi se značilen vonj in okus vina, ki spominja na suho sadje.  Bela vina čez čas postanejo rjavkasta, živahno in sijočo barvo izgubijo tudi rdeča vina. Prosto žveplo se porabi!Napako preprečujemo tako, da v posodi preprečujemo dostop zraka (poln sod ali cisterna zalita z oljem oz. z nadtlakom inertnega plina) in da je vino primerno žveplano (belo vino minimalno 20 mg/l, rdeče minimalno 15 mg/l prostega SO2).

Zrak oz. kisik v splošnem ni prijatelj vina, vendar pa se v nekaterih tehnoloških procedurah, v določenih stadijih zorenja, kontrolirana oksidacija (t.i. oksigenacija ali mikrooksidacija) celo priporoča. Sodobni načini proizvodnje belih vin včasih diktirajo kontrolirano rahlo oksidacijo mošta, s katero lahko dosežemo nastanek nekaterih željenih arom, npr. pri chardonnayu. Do neke mere je kisik v vinu, zaradi boljšega zorenja in poteka nekaterih željenih reakcij, potreben. Tudi rdeča vina, npr. krepkejše sorte kot je modra frankinja, kabernet sauvignon, se po kontrolirani oksidaciji razvija lepše, dobiva polnejši vonj, barvo in zrelejše tanine, ki vplivajo tudi na okus. Mikrooksidacija je učinkovita in brez rizika predvsem v fazi, ko vino leži na zdravih družeh, pred 1. pretokom torej.  Pri kontrolirani oksidaciji imajo prednost sodi, v katerih je med zorenjem možen minimalni kontakt vina in zraka.
 

 
Vir: www.drustvo-vinogradnikov.si