Vino ima dolgo in bogato zgodovino, ki se začenja že pred našim štetjem. Orel je namreč v zameno za rešitev iz smrtonosnega objema kače rešitelja obdaroval s pečkami, ki so se kasneje razvile v vinsko trto. Iz grozdov, ki jih je trta obrodila so iztisnili sok, ki so ga dali piti na smrt obsojenemu, da bi videli kaj se bo z njim zgodilo.
Ta najprej ni hotel piti, saj je bila pijača grenka in kisla, nato pa je postajal vedno boljše volje in začel je peti in plesati, nazadnje pa je zaspal. Zjutraj pa se ni spomnil veliko. Že takoj na začetku so torej odkrili pozitivne in negativne učinke vina, ki lahko postane strup, če ga uživamo v prevelikih količinah.V Starem Egiptu je grozd predstavljal simbol zdravja in življenjske moči, vino pa je bilo sveta pijača, ki so jo darovali bogu rodovitnosti, Ozirisu. V antiki so vino darovali namesto živalskih daritev, saj je veljalo za pijačo s skrivnostno mitološko močjo, za pijačo bogov. Grki so vino redčili z vodo, kar pa je bilo še pri Egipčani nesprejemljivo. Poznali pa so tudi že zdravilno moč vina, ki ga je Hipokrat v majhnih količinah priporočal celo otrokom. Že takrat je namreč veljalo, da naj vsak pije le toliko kot lahko nosi. Prav Grki so bili tisti, ki so trto prinesli tudi v Sredozemlje, od koder so se vinogradi razširili tudi k nam. V zgodnjem Rimu je bilo vino redko, bolj razširjeno pa je postalo z ustanovitvijo republike, ko je Cezar vino pripeljal na dvor. Tudi Rimljani so podobno kot Grki vino mešali z vodo in mu dodajali led. Poznali so tudi mojstre pitja, ki so skrbeli za vinsko kulturo.Pa da ne boste mislili, da sega globoko v preteklost le svetovna vinska zgodovina! Tudi na naših tleh se je vinogradništvo začelo že zelo zgodaj, in sicer okrog leta 400 pr.n.št., ko so trto k nam prinesli Kelti, zato lahko rečemo, da je Slovenija tradicionalno vinogradniška dežela.
Rimljani so vinogradništvo pri nas le še izboljšali in razširili, saj je bil v preteklosti obseg vinogradov veliko večji kot danes. Širjenje vinogradov v novoosvojenih rimskih pokrajinah so pospeševali predvsem rimski priseljenci in vojni veterani. Nekakšno središče vinogradništva se je oblikovalo na današnjem Ptuju, kjer so našli veliko ostankov vinskih posod. Tudi ko je Dominician prepovedal saditi trto v osvojenih pokrajinah, to ni bistveno vplivalo na slovensko vinogradništvo. Veliko vlogo za razvoj vinogradništva pa je imelo tudi krščanstvo, ki v svojih obredih uporablja vino.Z razpadom rimskega imperija je bilo prizadeto tudi vinogradništvo na naših tleh, v srednjem veku pa so za vinogradništvo skrbeli predvsem menihi, ki so pomembno prispevali h kakovosti z uvedbo novih izboljšanih postopkov priprave vin. Ponoven vzpon vinogradništva se je začel v 11. stoletju s Karlom Velikem, vendar pa so glavni vinogradniki in kletarji ostali menihi. V takratnih vinogradih na Primorskem so sadili predvsem rebulo, zelen in pinelo med belimi in refošk med rdečimi sortami. Da je bilo takratno vino dobre kakovosti pričajo tudi razni pisci, med njimi tudi Janez Svetokriški, ki v svojih pridigah večkrat omenja pitje vina. Za goriško vinogradništvo pa je pomembna tudi knjiga Antona Maruška, v kateri opisuje tudi predelavo grozdja na Goriškem. Vina iz slovenskih dežel pa so bila znana in spoštovana tudi na dunajskem dvoru, z Goriške in Vipavske so bila cenjena predvsem sladka vina, med katerimi je izstopal pikolit.
V 18. in 19. stoletju so za boljše gospodarstvo in uvajanje novosti skrbele deželne Kmetijske družbe, ki so izdajale tudi strokovno literaturo. Na Kranjskem je Janez Bleiweis začel izdajati časopis Kmetijske in rokodelske novice, kot priloga pa je izšla tudi prva vinogradniška knjiga Vinoreja, ki jo je napisal Matija Vertovec iz Šentvida pri Vipavi. Za napredek vinogradništva pa je pomembna tudi ustanovitev poskusne postaje v Gorici in Mariboru ter kmetijskih šol v Slapu pri Vipavi, Mariboru in Grmu pri Novem mestu. Te šole so vzgajale mlade vinogradnike, ki so se lotevali obnove vinogradov, opustošenih zaradi nevarnih bolezni in škodljivcev, predvsem trtne uši. Za obnovo nasadov je bilo treba vzgojiti trse, ki so bili odporni proti novim boleznim in škodljivcem. Tako je bila pri nas ustanovljena trsničarska zadruga v Vrhpolju, v Vipavi pa je začela leta 1894 delovati vinarska zadruga. Čez devet let pa je bila v središču Vipave zgrajena tudi zadružna vinska klet.
Danes stoji klet na drugem koncu kraja in je pravna naslednica prve vinarske zadruge v Sloveniji. Pod Avstro-Ogrsko je bila Vipavska dolina razdeljena na dve deželi, meja pa je potekala po reki Hubelj. Na Kranjskem so pridelovali pinelo, zelen in laški rizling, na Goriškem pa malvazijo, rebulo in mnogo drugih domačih sort.Vinogradništvo je bilo pred prvo svetovno vojno v težavnem položaju, ki se je z razpadom Avstro-Ogrske še poslabšal, saj so mnoga vinorodna območja izgubila svoja tržišča. To so občutili tudi vinogradniki z Vipavskega, ki so jih nove italijanske oblasti zelo ovirale pri prodaji vina na že ustaljenih tržiščih. Prodaja vipavskih vin je zato močno padla predvsem v pomembnih srednjeevropskih mestih, kot so bila Trst, Praga in Dunaj. Tudi obnova vinogradov je zastala, cene vina pa so bile nespodbudne. Položaj bi se polagoma lahko izboljšal, če ne bi prišlo do splošne gospodarske krize, kjer so obstoječe vinarske zadruge odigrale pomembno vlogo.
Slovenski vinogradniki so že med vojnama začeli razmišljati o zaščiti slovenskega vina, kar pa najprej ni obrodilo sadov. Šele po drugi svetovni vojni so vinogradniki pod vodstvom profesorja Veseliča zaščitili znak slovenskih vin, in sicer ob drugi mednarodni razstavi vin v Ljubljani leta 1956. Z zaščitno znamko slovenskih vin, ki je kolektivna blagovna znamka z geografskih poreklom in zagotovljeno kakovostjo pa so slovensko vino začeli označevati leta 1969 na Ptuju.
Vir: Latnik 2006, Tamara Ambrožič